nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Lavoslavu Schwentnerju/Pisma II, poved v sobesedilu:
Kar sem pisal v tem zadnjem času, na vsem se pozná gorkota moja ljubezni, - nad vsem plavajo misli nate, kakor solnčni žarki nad krájino... Sinoči je bil jasen lep večer in na korzu je bila godba; ljudíj se je trlo po trgu in bližnjih ulicah, - sami neznani obrazi in povsod ta nelepa isterska italjanščina, ki mi je do duše zoperna. Ženske izgledajo tu nekako impertinentno, precéj drugače kakor v Ljubljani; večjidel so po lícih napudrane, obrvi in ustna pa si slikajo; polovíca obrazov je belih, s široko brado, polnimi lici in nizkim čelom; očí nevelike, črne in lokave, ustna polna in široka; lepše so kmetíce, ki prihajajo zjutraj v mesto; obraze imajo rjave in očí bleščeče, - frizuro pa nenavadno smešno, - kakor bi nosile krog glave krono iz drobnih črnih polžkov -
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani