nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Lavoslavu Schwentnerju/Pisma II, poved v sobesedilu:
Zdí se mi, da postajajo moje misli neizmerne in nejasne, kakor to morje pred mojimi pogledi, - da se izgubljajo vedno dalje in dalje daljavi. In jasno in razločno se vračajo prejšnji časi in pred sabo vidim Tvoje ljubezníve očí in kipeča rubína Tvojih usten... ah bog, v svojih živih sanjah ne razločujem resníc od domišljije in zdí se mi, da stojím v parku in da zeleno drevje nad menoj. A to je samo golo kamenje in prašno grmovje, pred mano pa brezkončna temna voda...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani