nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Lavoslavu Schwentnerju/Pisma II, poved v sobesedilu:
Vidim Te jasno, kakó se je nagíbala Tvoja glavica nad papírjem, ko si pisala, kakšen je bil Tvoj ljubljeni obrazek, kakó so gledale Tvoje očí, lepe in jasne, kakor dve zvezdi... ah; in kakó so se smehljala Tvoja ustnica, ta rdeča, prekrasna ustnica; - moj bog, kakó hrepením, da Te poljubim nanje takó vroče in ljubezni polno, kakor sem Te poljubljal v tistih prelepih trenotkih... Včeraj popoldne, ko sem bil prišel iz kavarne, odpravil sem se na spréhod. Jaz se tod okrog še ne spoznam veliko; s svojimi navadnimi ”Siebenmeilenstiefel“-koraki sem zašel v kratkem času na puste, gole hribe, poraščene z nizkim, zaprašenim grmovjem, in mesto je ležalo daleč za menoj.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani