nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Lavoslavu Schwentnerju/Pisma II, poved v sobesedilu:
Jaz sem bil ves izgubljen in očaran od sreče; z vrta so prihajali glasovi godbe, noč je bila jasna in luna je sijala - ah kakó bi se jim moglo ubraníti, da bi trenotki obstali, da bi ne zbežali takó hitro! - Glej, in jaz sem hotel vlíti v verze vso opojno krasoto tistega večera, - a ko sem prečital pesem drugo jutro, zdelo se mi je, da je en sam Tvoj pógled lepši in oboževanja vrednejši, kakor vse moje poezíje. Tistega, kar bi povédal najrajši in česar je polna moja duša, ne morem izreči; kadar se čut spremení v besedo, obledí in postane hladen in nejasen.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani