nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Lavoslavu Schwentnerju/Pisma II, poved v sobesedilu:
Ah nisem jih mogel izreči pred Tvojim dražestnim obrazom, zakaj čutil sem, da bi záte, za Tvojo lepoto in mojo ljubezen ne bile dovolj niti besede, ustvarjene iz vijóličnega duha in luninih žarkov... Spomínjam se jasno tistega prekrasnega večera, ko je bil koncert na vrtu ”Narodnega doma“. Jaz sem bil ves izgubljen in očaran od sreče; z vrta so prihajali glasovi godbe, noč je bila jasna in luna je sijala - ah kakó bi se jim moglo ubraníti, da bi trenotki obstali, da bi ne zbežali takó hitro!
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani