nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Lavoslavu Schwentnerju/Pisma II, poved v sobesedilu:
Park je izginil v daljavi, a jaz sem se naslonil na okno in postalo mi je takó težko in bolno, da bi si najrajši zakril obraz z rokami in - ah, spomni se časih name, - samó za trenotek! A ne spomni se name iz tistih srečnih ur, ko sem stal poleg Tebe in Ti gledal v očí, brezumen od ljubezni; takrat sem se Ti zdel dolgočasen in vsakdajen; - ali moj, - jaz sem govoril neumnosti, v srcu mojem pa so spali najslajši verzi, - besede, polne sreče in solnčnih žarkov in Tvojih pogledov... Ah nisem jih mogel izreči pred Tvojim dražestnim obrazom, zakaj čutil sem, da bi záte, za Tvojo lepoto in mojo ljubezen ne bile dovolj niti besede, ustvarjene iz vijóličnega duha in luninih žarkov...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani