Tudi ko samo stojimo, se nevidno, le lastni pozornosti zaznavno prestopamo z noge na nogo in tako lovimo ravnotežje. Kadar stojimo v tramvaju, ki kar naprej zavira in pospešuje, je to prestopanje, s katerim lovimo ravnotežje in rešujemo pokončno držo, bolj izrazito in vidno. Izročitev neprestano se menjajoči majhni nestabilnosti in nezanesljivosti v majhnem nas nagradi s stabilnostjo in gotovostjo v velikem.