Ne le, da ne bi mogli hoditi, da bi bili za vselej prikovani na mestu, če bi res (ko bi res mogli, a ne moremo!) stali z obema nogama na mestu; v resnici z obema nogama na tleh ne bi mogli niti stati. Tudi ko samo stojimo, se nevidno, le lastni pozornosti zaznavno prestopamo z noge na nogo in tako lovimo ravnotežje. Kadar stojimo v tramvaju, ki kar naprej zavira in pospešuje, je to prestopanje, s katerim lovimo ravnotežje in rešujemo pokončno držo, bolj izrazito in vidno.