Pravi človeški napredek ni toliko v pokončni drži, s katero smo si odprli čisto drugo obzorje, kakor ga daje stabilnejša in tako varnejša stoja in hoja po štirih, pač pa v pripravljenosti, da precejšen del ravnotežja in zanesljivosti žrtvujemo temu, da nam ob sicer labilnejši pokončnosti to razširjeno obzorje nikoli več ne izgine izpred oči. Ne le, da ne bi mogli hoditi, da bi bili za vselej prikovani na mestu, če bi res (ko bi res mogli, a ne moremo!) stali z obema nogama na mestu; v resnici z obema nogama na tleh ne bi mogli niti stati. Tudi ko samo stojimo, se nevidno, le lastni pozornosti zaznavno prestopamo z noge na nogo in tako lovimo ravnotežje.