Ko pa govorimo o človeku, ko bi torej morali uganjati antropodicejo - zagovor človeka ki šele naredi vsako teodicejo - zagovor - verodostojno, v hipu pozabimo na argument obeh zagovorov: človekovo svobodno voljo, ki ima po svoji bogupodobnosti delež v izvirni svobodni volji. Ko govorimo o osebnih, zasebnih in javnih stvareh človeka in ljudi, začenjamo soditi in obsojati, kakor da bi bila svobodna volja zgolj kaka jutrovska prispodoba iz Svetega pisma. Stvar pa je taka, da ni mogoče obsojati človeka, ne da bi hkrati obsojali tudi; in ni mogoče verodostojno zagovarjati, ne da bi hkrati zagovarjali tudi človeka...