Kristjani smo včasih čudaki. Kadar zganjamo teodicejo: ko skušamo neverujočemu pojasniti, zakaj Bog dopušča zlo, da bi tako ušli Voltairovemu pomisleku: Če ga ne želi odstraniti, ni neskončno dober; če ga ne more, potem ni vsemogočen - tedaj se sklicujemo na svobodno voljo, s katero je Stvarnik obdaril, a kajpada tudi znatno obremenil človeka. Ko pa govorimo o človeku, ko bi torej morali uganjati antropodicejo - zagovor človeka ki šele naredi vsako teodicejo - zagovor - verodostojno, v hipu pozabimo na argument obeh zagovorov: človekovo svobodno voljo, ki ima po svoji bogupodobnosti delež v izvirni svobodni volji.