Kakor se nenavadno sliši, a lepota povzema v sebi vse druge vrline, saj rečemo, da je lepo, če je človek razumen in moder; rečemo, da je lepo, če kdo zna dobro obvladati samega sebe in če prek tega zna dobro vladati tudi nad drugimi; in pravimo, da je lepo, če kdo dobro gospodari, ne zapravlja moči in darov narave in njenih bitij. Lepo je govoriti resnico, lepo je biti dober, lepo je biti pošten, po lepoti in v lepoti vse to povzemamo, ker je jezik nezavedno shranil prvotno resnico, da je Stvarnik sam predvsem lepota in so po tej lepoti tudi vse druge stvari dobre. Obstaja tudi demonska lepota, ki ni od, čeprav je tudi ta njegov odsev, saj je tudi padli še vedno njegov odsev, ker nič, kar je ustvarjenega, ne more biti brez njegovega odseva, tudi kar je padlo, ne.