Tako pridemo do politike kot vede o takem urejanju skupnih zadev, h kateremu so tako ali drugače pritegnjeni vsi pripadniki človeške družbe - in do ekonomije kot vede o takem gospodarjenju z naravo in njenimi darovi, ki bi povečevalo blaginjo in možnosti človeka v smislu njegovega življenja po modrosti, ne da bi zmanjševalo in uničevalo njo samo. Politika nas tako uči pravega vladanja, ekonomija pa pravega gospodarjenja. Največji del domačega in svetovnega zla namreč prihaja iz neznanja in nezmožnosti velikega števila tistih, ki imajo v rokah krmilo vladanja in gospodarjenja, da bi to počeli v skladu s človekovim smislom in modrostjo, ki temu smislu služi.