Ker pa človeka ni mogoče izločiti iz človeške družbe in iz naravnega okolja, velja tudi to dvoje usklajevati s smislom, ki je dodeljen vsemu obstoječemu in človeku še prav posebej. Zato pridelkov filozofije ne sestavljajo samo napotki za pravo, se pravi modro življenje posameznika, temveč tudi napotki za pravo, se pravi modro urejanje človeške družbe in naravnega okolja. Tako pridemo do politike kot vede o takem urejanju skupnih zadev, h kateremu so tako ali drugače pritegnjeni vsi pripadniki človeške družbe - in do ekonomije kot vede o takem gospodarjenju z naravo in njenimi darovi, ki bi povečevalo blaginjo in možnosti človeka v smislu njegovega življenja po modrosti, ne da bi zmanjševalo in uničevalo njo samo.