Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda.« (Mt 6,19) Filozofija me je tako od vsega začetka učila, naj si skušam čimveč pridobiti od tega, kar je mogoče spraviti v notranjost, pa ne v notranjost želodca, kakor misli človek sveta, čeprav tudi filozof rad je in pije, a si iz tega ne obeta več, kakor jed in pijača zmoreta, temveč notranjost razuma in srca, nazadnje pa duše same. Vse namreč, kar imam zunaj sebe, kar imam tako, da sem pošteno ali po krivici »zgrabil«, je ne le silno nezanesljivo, temveč ob vsem tem neprestano terja mojo strežbo in služenje.