Samo to, kar je v človeku, je resnično, s tistim gospodari človek sam. Vse pa, kar človek »ima«, se pravi, kar je le tako ali drugače zgrabil (še večkrat ugrabil), mu pripada samo začasno in samo v omejenem obsegu, ki ga določa civilizacijska in pravna podoba kake človeške družbe. Posesti ni mogoče zares »imeti«, mogoče je samo začasno uživati priznavanje drugih, da imam izključno pravico to posest uporabljati in pobirati njen dobiček.