Filozof se smeje, kakor se tudi svet človek smeje, ker se neskončnost mora smejati končnemu, ker se bistveno mora smejati naključnemu, ker se konec koncev obstoječe mora smejati neobstoječemu. To kar zares je, se smeje temu, kar se samo zdi, da obstaja in se v tem še napihuje - in v tem smehu univerzalij nad akcidentalijami ima filozof svoj delež. Kakor ne morem deliti Boecijevega optimizma glede tolažilne moči filozofije, pa prav rad priznam, da ima moč lajšati težo in bolečino človekovega življenja.