Že ko se napoti v ordinacijo, ni prisoten na cesti, kjer naj bi vsaj pazil na promet in svojo varnost, temveč v duhu že sedi v čakalnici in nestrpno čaka, kdaj se bo zares tam znašel. In ko naposled pride tja, spet ni prisoten na stolu, na katerem čaka, da bo sprejet, temveč je v mislih, čustvih in duhu že pri zdravniku in trpi, ker je to samo predstava nestrpno čakajočega, ne pa tudi dejstvo. A tudi, ko vstopi v ordinacijo, ne neha čakati.