Ta, ki čaka, se pravi prostak, je z mislijo, čustvi in duhom vedno drugje, kakor pa je njegov dejanski položaj. Živi zunaj sebe, kakor blodeča duša spečega v mučnih sanjah. Že ko se napoti v ordinacijo, ni prisoten na cesti, kjer naj bi vsaj pazil na promet in svojo varnost, temveč v duhu že sedi v čakalnici in nestrpno čaka, kdaj se bo zares tam znašel.