Filozof je rešen čakanja zato, ker aktualnega časa ne podreja času, ko naj bi se čakano uresničilo, temveč mu priznava lastno vrednost in pomembnost, čakano pa spremeni v pričakovano, kar pomeni prosto vsakega pogojevanja, tudi časovnega. Ta, ki čaka, se pravi prostak, je z mislijo, čustvi in duhom vedno drugje, kakor pa je njegov dejanski položaj. Živi zunaj sebe, kakor blodeča duša spečega v mučnih sanjah.