Vrlina filozofa pa ni v tem, da bi se s čim omamljal ali kratkočasil in tako pozabljal na razsežnost in težo časa, temveč prav nasprotno, da si to razsežnost in težo prikliče v zavest in jo v vsej jasnosti in trdoti sprejema. Filozof je rešen čakanja zato, ker aktualnega časa ne podreja času, ko naj bi se čakano uresničilo, temveč mu priznava lastno vrednost in pomembnost, čakano pa spremeni v pričakovano, kar pomeni prosto vsakega pogojevanja, tudi časovnega. Ta, ki čaka, se pravi prostak, je z mislijo, čustvi in duhom vedno drugje, kakor pa je njegov dejanski položaj.