Ko je Sokrat branil Atene, je prav dobro vedel, da ne brani »vrta bogov«, temveč človeško napravo, ki bo v osnovi ostala enako vprašljiva, enako goljufiva in nasilna, pa naj jo imajo v rokah ali Perzijci. Svojo dolžnost je storil iz čuta solidarnosti do svojih rojakov, ne pa iz pričakovanja, da bi mu bile Atene bolj naklonjene kakor Persepolis. Filozof ravna, kar zadeva državo, kakor ravna današnji katoliški duhovnik po uredbi svoje Cerkve: vestno opravi vse državljanske dolžnosti, sam pa se ne poteguje za nobeno vodilno mesto v državi.