Vse to je dovoljeno tudi filozofu, velikokrat je to tudi njegova človeška in državljanska dolžnost. To, kar se za filozofa ne spodobi, pa je iluzija, da bi bilo s tako ali drugačno metodo, vojaško ali pacifistično, mogoče spremeniti temeljno naravo sveta. Ko je Sokrat branil Atene, je prav dobro vedel, da ne brani »vrta bogov«, temveč človeško napravo, ki bo v osnovi ostala enako vprašljiva, enako goljufiva in nasilna, pa naj jo imajo v rokah ali Perzijci.