Sokrat je pogumno branil obzidje Aten, Mark je branil obzidje imperija, Kartezij je bil nekaj časa celo najemniški vojak, Wittgenstein je bil vzoren avstrijski vojak na ruski fronti, pa je slovenske fante spodbujal k obrambi domovine in jo je s peresom branil tudi sam, najprej pred zunanjim, nato tudi pred notranjim okupatorjem.
Vse to je dovoljeno tudi filozofu, velikokrat je to tudi njegova človeška in državljanska dolžnost. To, kar se za filozofa ne spodobi, pa je iluzija, da bi bilo s tako ali drugačno metodo, vojaško ali pacifistično, mogoče spremeniti temeljno naravo sveta.