Prva varianta je dokaj tvegana, je imel več sreče kakor pameti, da je sploh ostal pri življenju in da je smel umreti naravne smrti druga pa sramotna, Heidegger je imel sicer toliko sreče, da ni mogel zasesti mesto pri Hitlerjevih nogah, ki je bilo na vrhu nacističnega stroja prihranjeno za in mu tako ni bilo treba sesti na klop nacističnih zločincev na nürnberškem sodišču, ni pa imel niti pameti niti morale, da bi se svoje sramotne kolaboracije opral vsaj s kasnejšim priznanjem in iskrenim obžalovanjem svoje krivde. Če izvzamem njegove čudaške častilce v Ljubljani, je odložen v zgodovino izdajstev nad lastnim poklicem, kamor sodijo tudi njegovi »kolegi« na komunistični strani, katerih sramota ni manjša. Filozof Diogenes (412-323 pr. Kr.), ki ga uvrščajo med cinike, je o tem približevanju zapisal tole: »Z državo je kakor z ognjem: ne se mu preveč približati, da se ne opečeš, a tudi ne biti predaleč od njega, da ne začneš zmrzovati.«