Vzemimo, da bi Sveti Duh, ki veje kjer hoče, torej tudi v votlini Titovega štaba na Visu, maršala vsaj za hip razsvetlil, da bi namesto Kardelja imenoval za svojega najtesnejšega sodelavca profesorja. Stvar ne bi bila čisto brez osnove, saj se je ta pogumni, čeprav tako krhki in v vsakem pogledu nemočni in neoboroženi mož, postavil za svojo okupirano domovino, kakor se ni znalo postaviti niti vodstvo njegove Cerkve niti vodstvo te ali one politične stranke. Maršal bi lahko celo pred Stalinom argumentiral, da je iz taktičnih razlogov imenoval za svojega sodelavca znanega patriota, izpričanega nasprotnika tako italijanskega fašizma, kakor še bolj nemškega nacionalnega socializma.