Zato sta v isti stvari človek sveta in človek modrosti tako različno zadeta, kakor je to le mogoče: prvi z največjo nesrečo, drugi z največjo srečo! Kakor filozof po eni strani ve, da je ta svet dober svet, dober tudi zato, ker je v njem možno dobro delati, pa obenem ve, da ta svet ni odrešeni svet, ni Božje kraljestvo, v katerem bi veljalo in bi bilo tudi mogoče živeti večno. Edina vrata iz tega sveta v odrešeni svet so vrata smrti.