Uči me, da ta svet zaradi svoje časnosti potrebuje začetek, ki je zunaj časa in prostora. Ker mi najprej preprosto opazovanje, nato pa tudi naravoslovje in nazadnje filozofski premislek uglašeno govorijo o tem, da je v svet položena razumnost in mu zato pravimo kozmos (= red) in ne kaos (= nered), moram iz tega sklepati, da na začetku sveta ni samo neka abstraktna neskončnost, temveč Nekdo, ki ima um in voljo, ki je torej oseba, ki je potemtakem Bog. Ista filozofija pa me uči tudi tega, kar je analogija prejšnjemu, da tudi človeka, vključno samega sebe, lahko spoznavam le po delih in v nekaterih povezavah, nikakor pa ne v celoti, v celoti mi ostaja skrivnost, kakor je bil skrivnost Sokratu in vsem, ki so v ospredje filozofskega interesa postavljali človeka.