Povzetek vse »sodobne«, se pravi spoznavno agnostične in ontološko nezainteresirane, normativno pa zaradi obojega šepaste filozofije, je zapoznelo ponavljanje Kantovega izgona metafizike, s tem pa tudi ontologije, in s tem vsega, na čemer bi lahko gradili normativni razdelek filozofije, kjer so doma etika, estetika, ekonomija in politika. Kantov »kategorični imperativ« še naprej ostaja to, kar je bil že od trenutka, ko je bil izrečen v Kritiki praktičnega uma: filozofska retorika, filozofska poza - v najboljšem primeru dobro mišljen nasvet poštenega človeka, a zmotnega filozofa. Imperativ ima svoj smisel in svojo obvezujočnost samo, če ga izreka resnični Imperator - po naše Vladar. Kant kot zasebnik je vanj še veroval, zato tega problema ni mogel čutiti.