Ateizem, čeprav tudi sam vera, a ne samo negativna, temveč tudi zelo preprosta in v vsakem pogledu, v intelektualnem še posebej, nezahtevna vera, je ozadje in podstavek tako usmiljenja vredni filozofski preproščini, kakršen je Marxov materialno-ekonomski determinizem ali pa Sartrov, iz filozofije absurda se napajajoči aktivizem. Vse pa, kar nas skuša osrečiti v smislu sodobnih čajnih mešanic med Marxovo »druž analizo« in Freudovo »psiho-analizo« nazadnje konča v Vattimovi »šibki misli«, ki ni šibka samo po svoji napovedani ambiciji, temveč tudi po dejanskih dosežkih. Povzetek vse »sodobne«, se pravi spoznavno agnostične in ontološko nezainteresirane, normativno pa zaradi obojega šepaste filozofije, je zapoznelo ponavljanje Kantovega izgona metafizike, s tem pa tudi ontologije, in s tem vsega, na čemer bi lahko gradili normativni razdelek filozofije, kjer so doma etika, estetika, ekonomija in politika.