Kritični realizem Popperja ima gotovo prav kot svarilo pred naivnim optimizmom šolske »znanosti«, za katero je vse »dokazano«, vse »znanstveno« in razume znanost kot sinonim za spoznano resnico. A bila bi fatalna napaka, če bi šli zaradi potrebnosti tega svarila tako daleč, da bi človeškemu umu odrekli bistveno kompetenco, da ugotavlja in spoznava obstoječi svet, oba obstoječa svetova, snovnega in duhovnega, vsakega toliko, kolikor mu je dano. Medtem ko se pretiran spoznavni optimizem moti samo v meri spoznanja, ki je človeku dejansko dostopno, pa se spoznavni skepticizem, ki mu na metafizični ravni pravimo agnosticizem, moti v načelu samem.