Vrniti se mora k aristotelskemu in Tomaževemu realizmu, pa naj bo cena te vrnitve tudi taka strahota, kakor je logično spoznanje in priznanje, da bivajoče zahteva svoje počelo, da je med njima ontološka razlika in da ima to počelo lastnosti, ki jih človeštvo vseh časov povzema in izraža z besedo »bog«. Sklepati je namreč mogoče, da se je večina oddaljitev od filozofskega realizma (priznavanja sveta, kakor nam ga posredujejo čutila in kakor ga lahko analizira in sintetizira človeška pamet na eni strani in priznavanja stvarniškega Duha, ki sam ni bil ustvarjen, na drugi strani), ki se razvrščajo v neskončno dolg seznam raznih filozofskih in sofističnih -izmov porodila iz potrebe, da bi se temu dvojnemu priznanju izognili. To priznanje je namreč samo prvi hip zgolj filozofska zadeva - v naslednjem to nujno postane tudi etično vprašanje in etična zahteva, prav to, čemur je Immanuel Kant rekel »kategorični imperativ«.