Rekli smo, da je pojem lepega s filozofskega vidika tudi prispodobni in zbirni pojem dobrega, dobrega v smislu etike, ekonomije in politike. Zato filozofija, ko odpira človeku notranje čute za lepoto, kakor mu praktični pouk odpira in podpira zunanje čute, torej: notranji, notranji sluh, predvsem pa celovito in nedefinirano notranje dojemanje lepega in vzvišenega, istega človeka pripravlja tudi za lepoto v tem prenesenem pomenu besede, lepoto človeka z dobrimi nameni, z vrlinami in krepostmi, na vrhu vsega pa z ljubeznijo do, drugih in samega sebe. V zadnji konsekvenci predlaga filozofija v svojih pridelkih človeku isto življenjsko držo, iste kreposti in vrline, isto lestvico vrednot, kakor mu jih predlaga vera s svojim naukom, sestavljenim iz razodetja samega in komentarjev razodetja, kakor so jih izrekali ali pisali ljudje, prebujeni po Duhu in postavljeni v službo oznanjevanja, prerokovanja, svarjenja in poučevanja.