Verweile doch, du bist so schön postoj, kako si lep; namreč trenutek, pravi Goethejev junak Favst. A ni mislil na ton ali na verz ali na podobo, mislil je na najvišje dobro tistega trenutka. V jeziku je skrito in shranjeno globlje spoznanje, da je lépo povzetje in soznačje vsega resničnega in dobrega.