Vsako leto se zbere na svetovnem esperantskem kongresu nekaj tisoč ljudi, ki ves teden govorijo ta jezik. V njem recitirajo, igrajo, pojejo, diskutirajo, predavajo, se zaljubljajo, prepirajo in vodijo seje. To je mogoče preveriti, to je mogoče celo znanstveno obdelati, le da ustanove, ki bi se naj s tem ukvarjale (recimo primerjalno jezikoslovje, primerjalna literarna veda ipd.) raje vztrajajo pri apriornih sodbah ‒ predsodkih in tega ne naredijo.