K temu me je pripravila neka velika žalost, ki me obide po vsakokratnem srečanju z ljudmi, ki z mednarodnim jezikom živijo, v njem ustvarjajo, v njem študirajo, v njem sporočajo svoja najintimnejša občutja ali svoja najvišja spoznanja. Ko se poslavljam iz te druščine, se mi podre vse, kar je v meni človeško spodbudnega, vse, kar mi pomaga živeti v tem ne preveč prijaznem in spodbudnem svetu. V trenutkih slovesa se mi v vsej neprebojnosti pokaže zid, ki me ločuje od mojih prijateljev, kolegov in znancev.