K pisanju tega spisa me ni pripravila toliko polemična narava ali želja, da bi kdaj za vselej »obračunal« s prijatelji in nasprotniki, ki mi v isti zadevi tako radi nasprotujejo. K temu me je pripravila neka velika žalost, ki me obide po vsakokratnem srečanju z ljudmi, ki z mednarodnim jezikom živijo, v njem ustvarjajo, v njem študirajo, v njem sporočajo svoja najintimnejša občutja ali svoja najvišja spoznanja. Ko se poslavljam iz te druščine, se mi podre vse, kar je v meni človeško spodbudnega, vse, kar mi pomaga živeti v tem ne preveč prijaznem in spodbudnem svetu.