Esperantisti bi v kratkem času postali nekoliko smešna skupina, ki bi na zunanjega opazovalca učinkovala sredi drugih, pragmatičnih in profesionalnih uporabnikov tega jezika, kakor če bi na borštnikovo gledališko srečanje pripeljal kakšno amatersko skupino iz Linhartovih časov. Tega se podzavestno bojimo, zato storimo skoraj vse, da bi ohranili čvrste meje našega jezikovnega geta. Dejstvo, da esperanto tudi po sto letih kljub svojim nemogočim adeptom ne propade, pa me vendarle navdaja z velikim optimizmom.