Domnevam, da se tudi drugim esperantistom med in po svetu godi podobno. Nas vse, ki toliko polagamo v ta jezik, je v globini nekako strah, da bi naša prizadevanja kdaj zares uspela. Kakor je naše nasprotovalce strah, da bi izgubili svoje ekskluzivne izobrazbene posesti in zato raje ohranjajo babilonsko kazen z vso njeno težo, ki jo v glavnem tako ali tako plačujejo drugi, najmanjši med nami ‒ tako je nas, ki na ta jezik stavimo, strah, da bi z uveljavitvijo te ideje nenadoma izgubili svoj status daljnovidnega idealista.