In pri vsem tem nimajo občutka, da bi izdajali lasten jezik in kulturo ‒ kakor tudi ta, ki piše v lastnem knjižnem jeziku, nima občutka krivde, da bi izdajal svoje narečje in svojo ožjo skupnost. Ali naj se lotim ugovora, kakor ga je izrekel že citirani nemški teolog Friso, da je iskanje skupnega jezika za vse človeštvo dejanje, ki je skregano z božjo voljo, kakor se je razodela ob babilonskem stolpu in posegu v jezikovno enotnost človeškega rodu? Ugovor je vreden približno toliko, kakor če bi kdo odklanjal medicino in sploh vsako zdravljenje, saj je Bog prvima staršema napovedal, da bosta umrla, zdravstvo pa se zoper to »božjo voljo« bojuje.