Na to zanimivo vprašanje bom ‒ tudi ob pomoči psihologa Pirona ‒ skušal odgovoriti pozneje, sedaj pa se moram potruditi z odgovorom na tezo o izrazni nezmožnosti esperanta, ker ga nismo pili z materinim mle kom, kakor naj bi pili slovenščino oz. vsakdo svojo materinščino. Znanje ljudi, ki ugovarjajo s takim argumentom, o svetovni literaturi, ne more biti zelo zanesljivo. Ali pa v tem specialnem primeru metodično pozabijo na velika imena svetovne književnosti, od Josepha Konrada do Rabindranatha Tagoreja (a začel bi lahko že pri antičnem Avrelu, da štirih kanoničnih in številnih apokrifnih evangelistov ne omenjam), ki so pisali svojo veliko literaturo v jeziku, ki ga niso pili z materinim mlekom, temveč z utrujajočim šolskim črnilom.