Jezik v resnici nikoli ne umre, le za nekaj časa ali za vselej lahko izgubi socialno funkcijo ali pa socialnega nosilca. Nekoč »mrtva« hebrejščina je, ko je vanjo posegla kirurška slovničarjeva in leksikografova roka, spet postala »živa« s statusom državnega jezika države Izrael. V principu bi se enako lahko zgodilo tudi z latinščino.