In ko vprašate jezikoslovce o njem, v najboljšem primeru odgovorijo, da to ni njihova specialnost, v najslabšem pa, z ironično na ustih in zmigom z rameni namignejo na ‚nespamet’ in 𠆫luf’ esperantistov.« »Po drugi svetovni vojni sta bila v Parizu dva svetovna kongresa v esperantu: prvega je organizirala S.A.T. (Mednarodno delavsko-nenacionalno esperantsko združenje ‒ prip. V. O.) leta 1949 s 1325 udeleženci in drugega, ki ga je organizirala UEA (Svetovno združenje esperantistov ‒ prip. V. O.) v letu 1950 z 2.325 udeleženci: v obeh primerih so uradno povabili najpomembnejše profesorje s Sorbone, da bi se lahko informirali in preverili informacije: niti eden od teh ni pokazal niti konice svojega nosu.