Pozabila pa je knjižiti to, kar se je vendarle uresničilo in se še lahko uresniči. Za vsem tem ni le knjigovodska malomarnost, temveč prastara človeška nehvaležnost za vse, kar je prejel in kar še naprej prejema. V isti sapi, ko racionalistični akademik obilno uživa sadove nekdanjih utopij ‒ in pri tem seveda na debelo pozablja, kako so se iz teh utopij nekoč norčevali njegovi prakolegi ‒ se gromko posmehuje današnjim sanjam o prihodnosti.