Kar je pri stvari najbolj zabavno, je to, da Zamenhof pri kreiranju osnove tega jezika na to sploh ni mislil. Šele veliko pozneje so jezikoslovci in esperantologi spoznali to skrito značilnost, ki se je Zamenhofu preprosto posrečila, kakor se mu je posrečila še vrsta drugih genialnih detajlov. Z mirno vestjo lahko sklenem, da esperantu prav ničesar ne manjka, da bi ga mogli imeti za popolnoma nevtralno in res mednarodno izrazilo.