Prvi kriterij je kajpada funkcionalnost. Jezik, ki naj bi postal skupno človeško izrazilo, mora dosegati vsaj standarde, ki smo jih navajeni pri nacionalnih jezikih. To pomeni, da mora imeti tako izoblikovano morfologijo, da je pomen vselej lahko ugotovljiv, da je čim manj možnosti za nesporazum, da je fonetično selektiven (jasni glasovi), da ima pravopis, ki je čim bližji fonetičnemu, da ima kar se da malo izjem ali pa sploh nobenih, da ima odprt sistem besedotvorja in sprejemanja neologizmov ter tujk.