Res pa je, da prav te možnosti tudi v literaturi ukinjajo nacionalno in lokalno konkurenco ter vzpostavljajo merila svetovne kvalitete, kar literarne epigone in povprečneže naravnost sili, da esperantski rešitvi z vsemi močmi nasprotujejo. Človeštvo bi velik del svojega časa spet lahko porabilo za pridobivanje stvarnih znanj in ne za učenje tolikerih jezikov, ki tako ali tako ne rodi obilnih sadov. Dveh jezikov se res vsakdo lahko nauči do visoke ravni ‒ današnja usojenost na znanje večjega števila jezikov, da se lahko za silo sporazumevamo, pa znižuje jezikovni nivo v vseh jezikih, predvsem pa kvari materinščino.