Pri tej drugi rešitvi pa bi vsi doživljali pripravljenost drugih, da pristopijo k svetovnemu dogovoru kot gesto prijaznosti in kooperativnosti. Občutek bi bil vsaj tak, kakor nastane, če se pripadniki med seboj komaj razuml jivih narečij sporazumejo, da bodo med seboj govorili v skupnem knjižnem jeziku. Tudi to bi bilo več, kakor če bi zgolj vsak razumel narečja vseh drugih, sam pa bi govoril svojega.