Pri prvi varianti bi se sicer vsi razumeli, a doživljali bi vse to kot govorjenje drug mimo drugega, saj bi vsak ostajal pri svojem. Pri tej drugi rešitvi pa bi vsi doživljali pripravljenost drugih, da pristopijo k svetovnemu dogovoru kot gesto prijaznosti in kooperativnosti. Občutek bi bil vsaj tak, kakor nastane, če se pripadniki med seboj komaj razuml jivih narečij sporazumejo, da bodo med seboj govorili v skupnem knjižnem jeziku.