V Bruslju si sicer nihče ne upa glasno premišljati o ukinitvi teh določil, saj bi s tem sprožil jezikovni spor nepredvidljivih razsežnosti in najbrž tudi razpad že tako krhke Evropske zveze. Zato pa na ravni »delovnih jezikov« tiho vzpostavljajo dejstvo privilegirane rabe angleščine in francoščine, pri čemer je francoščina samo figov list, ki naj prekrije nečednost očitnega privilegiranja angleško govorečih narodov in diskriminacije vseh drugih. Politiki Evropske zveze veliko stavijo na idejo splošne trojezičnosti večine državljanov bodoče združene Evrope, ki pomeni znanje materinščine, angleščine kot prvega tujega jezika, in enega od siceršnjih evropskih jezikov.